Z veleposlanikom RS v Sarajevu, gospodom Damijanom Sedarjem, predsednico SKD Cankar Sarajevo, gospo Verico Džino, z gospo Mirjano Barbič- voznico, ki je ranjenega Iva želela pripeljati do bolnišnice in bila z njiim do samega konca, s predstavniki občine Novi Grad Sarajevo in predstavniki krajevne skupnosti Dobrinja, smo se včeraj v Sarajevu, ob 30-obletnici smrti poklonili Ivu Štandekerju.
Še preden govorimo o njem kot o junaku, moramo spregovoriti o njem, kot velikem strokovnjaku. Mnogo je bilo napisanega in povedanega o njem, kot o novinarju, posebej poznanem po njegovem pisanju z vojnih področij. Besede namenjamo Ivu Štandekerju, novinarju, raziskovalcu, prevajalcu, piscu ter predvsem izjemno modremu človeku, pronicljivem za človeške stiske.
V svojih 30 letih življenja mu je uspelo zapolniti lastno bibliografijo, kot mnogim novinarjem, prevajalcem ali avtorjem nikoli ne uspe. Med psihologi je še posebej znan in cenjen po prevodih Freuda, med sociologi po prevodih Habermasa. Ne vem, če se dovolj zavedamo njegovega velikega znanstvenega doprinosa.
Med njegovo biliografijo je knjižnični fond kar 142 enot, 41 književnih izdelkov ter 42 del, da ne omenjamo fotografij, ki so nenadomestljiva spremljevalka vsakega poročevalca. Verjetno bi jih v tuji litaraturi našli še nešteto. Prispevkov z vojnih področij pa je več kot 20. Njegovi prevodi, dela in članki pomenijo neizmerno nacionalno bogastvo. Ukvarjal se je s stripom, zemljevidi ter pisal o filmu.
Vse zgoraj našteto nam pove veliko o njegovi vsestranskosti in angažiranosti. Zavedal se je, da so informacije in deljenje informacij ključnega pomena. In ni zaman misel, da je veliko ljudi vojno v obleganem Sarajevu preživelo tudi zaradi pogumnih ljudi, kot je Ivo Štandeker, ki so novice o vojni v BIH pošiljali v svet, čeprav so s tem tvegali svoja življenja.
Ljudje pozabimo veliko, nikoli pa ne smemo pozabiti grozot, ki jih je sposoben človek storiti sočloveku. In prav dan, kot je današnji je najboljši opomnik, kako se zgodovina ne sme nikoli ponoviti.
S tem dogodkom izražamo spoštovanje tako do Iva, njegove družine, njegovega dela in nenazadnje do kraja, kjer je živel.
Tudi v Sloveniji je bil posthumno odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Naj se za konec vrnemo k Ivu Štandekerju v takrat oblegano Sarajevo. Kot je bilo zapisano v črni Mladini: »Neštetokrat naj bo preklet tisti torek«. In to prav v dneh, ko je Ivo v vsej vojni noriji večkrat izjavil: »Spremlja me divja sreča…«
Vsi vemo, kako se je končalo. In kot je napisala Medina Delalić: »Težko bomo kdajkoli izvedeli, kje in kdaj je Ivo umrl….. ob 22.00 ali kasneje. To niti ni več važno.«
Še enkrat, poklon Ivu Štandekerju in vsemu, kar je naredil za človeka, človečnost in zgodovino ter prihodnost.
